Duša je moja v trnje ovita,
od solz živijo cvetovi krvavi,
že dolgo ni bilo ne jutra, ne svita,
po svetu blodim v črni opravi.

Na krilih teme drvim med oblaki,
iščem izhod iz labirinta.
Za mano se slišijo težki koraki
- strah je gost, črn kot tinta.

Pred mano so le še strme stopnice
- vidim svetlobo in stegnjeno roko.
Čakam pomoč, up, malo resnice,
a naivno spet zdrsnem v temo globoko ...

cmera