ne slišim pesem sinjega stolpa
ne čutim ihtenje vrb med trki smehljajev
ali lilije zacvetijo in linije obličja najdejo svoj dom
večerja je na mizi
hrana me potolaži
maslo se v ustih razplava
črna oliva med zobmi kramlja
in čokoladni preliv v brbončicah šepeta
si me pogrešal
zakaj sva tako razburjena
si me pogrešal
čisto normalno vprašanje
čakam pred vhodnimi vrati, da mi odpreš
s kristalnim glasom
z navlaženim stasom
trebuh čelo stegna
obleka strgana s telesa
zamisli si tisočletja pomnožena s stoletji v neskončni premici
časa
bodi moj vodič in podarim ti čas
odgovor na vprašanje, ki narašča
vprašanje, ki se zatakne v deblu hrasta
in zvoni v ograji terase
vprašanje, ki zdrsne
ki naju zavozla
sanjam
te samo sanjam
ne sanjaš
kdo sem
ko na belem perju se obračam
kdo sem
ko se k tebi v nevihti vračam
izpijam te globoko
razpiram se široko
podarjam ti krono, da se pegice množijo
se zavistne misli delijo
začrtana je funkcija, ko v mednožju telesna tekočina kvadrira
se čas koreni
kdo sem
tu sem
in po uri naravnam srce
prekrijem ugriz, da se planet zatrese
in stkem tvoje blago, ki naju v legendo odnese
in vrata se na stežaj odpro
sheeba