Sprehajaš se v neznano noč,
V svet ki ga ne poznaš,
Iščeš svojo pravo moč,
A prebuditi je ne znaš.

Sprehajaš se po gozdovih sanj,
Brez strahu objemaš mrak
Izgubljen si in popolnoma sam,
spet dihaš tuj zrak.

In slišiš spet krik neba,
In čutiš spet dotik pekla,
spet vidiš svetlobo, ne daleč stran,
a veš da jo vidiš zaman.

In padeš na premočena tla,
ne poskušaš se več znebiti zla,
Veš daje to tvoj svet,
Kamor se vračaš spet.

Bežiš pred divjimi bitji teme,
Noriš po krvavih tleh,
Lovijo te lačne sence zle,
Izpuščaš le nor smeh.

In padeš v past te noči,
Lahko se ji le prepustiš,
Zdaj groza spet se nate spusti
In v jutru se prebudiš.

tina