Začutim jo, kako tu v meni bije,
spletena v tkivo mojega nemira.
Rojeva se, a hkrati že umira;
utrinek je, ki žélja ga ubije.

Iz brazde bolečin naj ona vzklije,
naj žejnega me vodi do izvira,
da skupaj zlijeva se v soj večera,
in vtkana v zvezde, v noči spet zasije.

Ponovno bodo zrasla moja krila,
da poletel bi preko polj navdiha,
ki ga je slutnja z žalostjo pokrila.

Naj moja duša mirno spet zadiha.
Naj mehki bodo verzi kakor svila,
ki vzplapola, ko veter nov zapiha.

Legy