Dan kot vsak,
dan dnevu je enak,
razmišljam in tuhtam,
zagledam se v zrak.

Zavzdihnem, utihnem,
pospešim korak,
že sonce zahaja,
se spustil bo mrak.

Zamišljeno stopam
in gledam v tla,
ob tem sploh ne opazim,
da mimo znanca sta šla.

Nekaj mi pravi
naj ozrem se nazaj
in res se ozrem,
ne vem prav , zakaj.

Ko znanca zagledam
zastane mi dih,
zastane korak,
najraje bi se kar razblinila v zrak.

Antonija