Zvoni,
ti odpreš,
pred tabo stoji
v črno odeta
in belih oči.

Drobcena, majhna,
se čudno ti zdi,
zaveš se, da Pust je,
ko te z besedo zbudi.

Od kje ji ideja,
da v smrt se odene?

Ni ti prijetno,
v srcu te stisne,
se čudno ti zdi,
saj vrata naprej
sosed z njo se bori.

Vrata zapreš,
a te v mislih preganja,
čeprav pustni je čas,
čas norčevanja .

Antonija