V solzi trebuh, v cvetu seme

opijava se in oplajava
skozi razpoke se presajava
katranirana v polzastrtosti teles
izčrpana in čista
čudežno difuzna v limfi dreves
otipljiva čez veke noči
vidljiva na konici mojih prsi
razpršena, ko hrbet nad srkajočo brazdo vrši
in omamljam tvoj mimozen vrat
s trepalnicami izrišem hotenja smela
in streš me med stegni
da so drobci neizbežni
nad zapeljivo globino tvojega krdela

sheeba

Komentiranje je zaprto!

sheeba
Napisal/a: sheeba

Pesmi

  • 13. 02. 2010 ob 02:10
  • Prebrano 667 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 225
  • Število ocen: 6

Zastavica