Ubijam se po malem, v konfliktu sama s sabo; tako na koncu je po moje.
Vsakič, ko ta zafukan samoljuben ego kot otrok zahteva svoje.
Razpadam, tiho, s trmastim nasmehom, primrznjenim na ustnice. Narisane.
Vsak razočaran, prizadet pogled z bolečino v svojem bistvu me razstreli na kosce. Črne, bele, pisane.
Ta eksplozija nabije samovšečno kuzlo vse do sonca.
Prede od ugodja. Od izzvanega začetka do determiniranega konca.
A drugi pol po fragmentih gnije; se topi, počasi, vztrajno pada. Dol, nazaj na trdna tla.
Nedogo zatem nekaj teče od srca. Ne kri. Ne solze. Nekaj žolčno sladkega.
Se spacano vleče, maže renome, kaplja.
Zato umivam, drgnem, brišem. Ko spoliram, zbledijo vse sledi nečistega.
Nato vztrajno zapolnjujem razpoke, vdolbine, praznino.
Hočem drhtenje v neprespanih nočeh, hočem svoj svet, hočem višino.
Besno, togotno, ihtavo.
Hladno, preračunljivo, umirjeno, z glavo.
Sladkobno, ljubko, punčkasto, igrivo frfotavo.
Popravljam razpoke, polnim vdolbine, gladim površino, mazilim celoto.
Vse z enim samim namenom.
Zame.
Zase.
Raztelesiti emocionalno goloto.
Nikoli ne boš imel femme brez fatale, ne pijan in ne trezen.
Sprijazni se že in preboli. Tukaj pač še nikoli ni šlo za ljubezen.

I(\')MPERFECT