goličave so odrinjene prek škrlatnih ogrinjal
obšite s čipko se križajo v plesu
skopniva v barju želja
izdvojiva vezenje
zdrsan razor naju v najtišji mir popelje

in negodno seme zori
čarni kres pobesni
se prah razpne
ko vnema gnezdo žge

pregnana do razpotja razplamtelih čutov
izližeš moj medeni izvir
kot jaz izližem dno tvojega korita
saj moj korak teče
in na licih plapola duhovnikov brevir

bom dojela klic Boga
ali raje dopustim
da me prevzame tvoj trebuh
in moja roka po moškosti hlasta

še hodiš po mojih očeh
v poševnem večeru
pod plazom vnebovzetja
z usti zapiraš pogled
razpršiva vonj cvetja
ko iščeva v pretakanju drobovja
božjega imetja

sheeba