Sifon, ostanki, odpad in razvrat, kot kruti konec ti v mislih odmeva in daje ti moč, da držiš.

Popuščaš, poprimeš, si roke umažeš z blatom, gnojem, krvjo. Že danes za jutri zavestno si lažeš, napake odbijaš s tresočo pestjo.

Vas čas pred očmi stoji podoba ti gnusa, propada in dna. Se zdi, da se trud ne poplača in da uspeh ne odtehta gorja.

Zaman po pomoč se obračaš k tistim, ki v zraku lete. Ujeti v opoju trenutka, navzdol ne spuščajo se.

Vse kar imaš je, da se držiš, da vztrajaš na robu in preživiš. Prišel boš do konca, še kar boš držal, nikoli izvedel, če delal si prav.

Jan Pipan