Trohneče sence mojega odseva

Pridrži, prosim, za trenutek to sonce,

da pobrišem pajčevino z neba.

Glej, koliko prahu se je nabralo na oblakih!

Res me že dolgo ni bilo tu...

S sten že odpada jesensko listje

in okna bodo težko zatesnila še te zadnje utrinke burje...

Zanimivo, slike še visijo!

Vidiš, tu na sliki sem jaz,

takrat sem imel

še dolge in razmršene misli.

Zraven mene,

ta sloka gospodična v belem

je moja prva pesem.

V ta okvir sva bila ujeta

ravno takrat, ko sva na skrivaj

ščegetala najino zvezdo.

Spominjam se, kako je nenadoma zardela

in plašno zbežala

nazaj v vesolje moje mladosti.

Lepi spomini...

A kaj, ko so z vsakim vdihom bližje smrti.

Dobro... odidiva od tod,

vrniva se nazaj

v najine nagubane stihe.

Podaj mi roko

in pazi, da ne stopiš

na te trohneče črepinje,

razbite sence mojega odseva...

Legy

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Legy
Napisal/a: Legy

Pesmi

  • 07. 02. 2010 ob 20:34
  • Prebrano 1924 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 1190
  • Število ocen: 30

Zastavica