Peljejo struge
po naravnih tirih narave,
voda vijuga
do izliva

peljejo gore hribolazca
do dotikov svojih mogočnih
nebeških vrhov
tam sivina ljubi modrino

odpeljejo ceste popotnika
v pot prihoda,
da trud ni zastonj,
kjer v cilju
srce dobi dotik srca

tirnice usmerjajo
poti do doteka

kakor želje dobijo
pravi pristan,

ko ni le beseda,
ko iluzija ni svetlobni pojav,

fatamorgana nevzdržne samote
v prikazu sanj
v nemogočem

so tirnice usmerile
pot v cilj z občutkom,

so poljubi pot hotenja,

v noči prihaja pomlad

po tirnici naju pelje

ko imaš me rad.

IŽ-lev