Izpoved duše je
kakor spogledovanje
z Samoto sramote.

Lastno priznanje bo
terjalo neizkušeno žrtev
najvišjega dostojanstva
moje osebne nesvobode.

Nesmisel življenja
me vedno znova
kruto poniža.
Ostane zgolj tiho,
obupno žalovanje
za hotenjem, ki ga
nikoli sploh bilo ni.

Srce znova krvavi,
saj je že ohromljeno,
nevredno ljubiti.
Nevzdržno hrepenim
v bolečini gneva,
moj edini Greh je Upanje...

Pred ogledalom nenadoma
razločno vidim podobo; ki
izpuhti, spremeni svoje bistvo
v pepel...

Tekla bo kri, ki ne bo
zadostila potrebam
nekdanjih želja...

tadej