Sonet je dvomljive sreče
košček najine, nezveste mi je ostal
da ozdravi mi srce bolehno, tudi tega bi ti dal
ko le vzela bi ga, rešila me te ječe

Ko pišem, srce se moje mi trepeče
želi da pesnit nebi znal
da sladkih svojih besed tebi nebi dal
da nebi ljubil tako te goreče

na samotne večere, misel nate mi je vsa
al sploh kako solzo spustiš
al še kej misliš na naju dva

mogoče pa koga druzga si želiš
le obljub mi da ga boš ljubila
misel k meni nej ne uide, ko z njim sladko mi zaspiš

Borut