Ko mi je vsega dosti, mrknem rada.
Ko že preveč pritiska sestra tema
in ko poetov sploh ne mine vnema.
Glej, vse kar stkejo, hecna je balada.

Ko radi bi, da vase vzamem praske -
jih razglašeno tulijo z volkovi
in ne vedo, da verzi niso novi,
četudi nanje lepijo okraske.

O, kaj bi dala, da moj mlaj bi trajal,
zavijajoči - da blagi mir bi dali!
Da več kot hip le ta zapik bi vztrajal ...

A oni že nikdár ne bodo spali.
Na preži volk bo, bo rimač razsajal,
ko spet pokažem prvi krajček mali.

Ne tožim, ne, le k sebi se obračam
in pišem dnevnik s črko monologa
vse dni, pardon, noči, prav brez odloga.
Pač tu sem in se vedno znova vračam.

Lidija Brezavšček - kočijaž