tlesknem s prsti in dvignem krilo
da se vidi obris sramnih dlak
to me vedno preseneti
kot Lacroix, mogoče kot Pascal Renoux
saj nočem biti brkata devica na filmskem platnu
ali gledalka v Moulin Rouge
in naježi se dlaka, ki jo začutim na trebuhu
obkrožena s pomnoženim nabrekanjem moških
ki me duhajo in sesajo
ki kot ptice vzletajo in mendrajo
sveže vzniklo travo
vzburjajo me vedno znova
in se razdražena pretvarjam
da ne spim
na zmečkanih rjuhah
se pod težo njihovih prodiranj
vzpenjam
razraščam
podvajam
iskrim
in na kolenih zasopla kričim
mešaj
mečkaj
nabijaj
fukaj
odstrani
trzljaj
in ko nit se konča
pojdiva še ti in jaz
skozi gozdove
skozi temačne bore
da se naužijeva preroških besed
razigrana rahljava zemljo
pustiva korenine
in se živalsko ljubiva kot zver
ki naju objema
prebujena

sheeba