Ležala je tiho čemerno in nemirno
objemala je svoja kolena,
dolgi lasje bili so nečedni
oči zabuhle, kot zadnji dan.

Gledal sem tiho jo od daleč
bal sem se njene bližine,
a vendar pogum premagal je čustva
stopil sem zraven, ji roko podal.

Nežno oklenila se je moje dlani
vstala počasi, a brez moči,
začudeno sem ji umaknil dolge ,
zakaj napadlo me ni to dekle.

Takrat spoznal sem kaj pomeni pomoč,
spoznal kaj je biti sam.
V tistem trenutku se zgrudi na tla,
nima več sape za vedno je odšla.

Lea