Arbeit macht frei

Odhajaš domov, tja, kjer je smrt, v tvojem domovanju na knjižni polici leži lobanja mrtvega domobranca, padlega za slavo Tretjega Reicha. Občasno jo pobožaš in se vprašaš ali je tudi on pustil seme v neznanki, kakor ti, ko si prvič ljubkoval ostanke njegovega telesa. Bila je noč in bilo je vino. Preden ste se spoznali si nekje na vzhodu povozil mačko in to jemal za znamenje osvoboditve. Nato si spoznal njega, ki si ga leta imenoval prijatelj, vse do dne, ko je spal s tvojo ljubimko. Globlje, ko gledaš v mrtev obraz, bolj se ti dozdeva, da te tudi v mestu, kamor odhajaš po nakupih, spremljajo izsušena trupla tujcev, bežečih prihodnosti naproti. Zopet vzameš domobranca v roko in, ko preverjaš kako je z njegovimi zobmi, zazvoni telefon, na drugi strani pa zaslišiš glas: »Arbeit macht frei!«.

Jan Šmarčan

Komentiranje je zaprto!

Jan Šmarčan
Napisal/a: Jan Šmarčan

Pesmi

  • 07. 01. 2010 ob 19:25
  • Prebrano 739 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 150
  • Število ocen: 4

Zastavica