Suženj straha
vdan postajam
postavam v nemoči
mrtvega kota,
da me nihče ne vidi,
da počivam v begu

nabiram moči
ne za večnost,
za tekoči dan
utripa s presledki,
ko v nemoči bežim,
da varen kot mrtvine
doda svoj del potenciala

razum pokima
in podzavest zraven,
ko v sredini vrteče točke,
ki vrti dneve izgubljam moči,
več kot zmorem nabirat

strah me rešuje,
daje enako še vedno
premajhno moč za pot,
odkimuje še neprehojenim,
tistim ki bi lahko bile,
tiste ki dajo moč dneva

kako ti naj opišem,
kako naj razložim,
da bo razumeto

če kote odstraniva,
kje bom s črnino
mirovala v kotu
niča, ničesar,
a znanega načina
stoletne oblike
kot mrtvi kip,
ki ga zrušijo,
če se vrne

mladost,
jo zmorem še,
ali mi jo je vzel
črni kot samote,
paralizator
stiske.

IŽ-lev