Nebo je umazano,
veter orkanski,
umaknil sem se
v stanje zamaknjenosti.

Bogataši smrdijo,
pobijajo nedolžne,
rudniki zlata
zaničujejo čistost.
Livade so krvave,
narava umira,
človeštvo se utaplja
v morju gnusobe.
Vodikova bomba straši,
za zidom lebdi uran dva tri pet,
mrki obrazi čakajo
ognjene zublje.
Ulice duši temačnost,
sonce postaja sivo,
v tovarnah izdelujejo
bele neprodušne  obleke z maskami.

Zanamci se bodo rojevali
in živeli v katakombah,
Zemlja bo postala pejsaž
smeti,smrti in požganih dreves.

Stojim na betonski magistrali
ogrnjen v kozmični plašč,
zaustavljam mimoidoča  plovila,
da me odpeljejo v drugo galaksijo.

jastreb