Čudno je življenje,
ki tava v tišini
morja spominov.

In da oklenil bi se
vsake vejice sedanjosti,
vsakega kamna nasmeha.

In z bodali posejana pot
po kateri misel blodi
in nesrečno to telo
prepušča se usodi.

Vsako jutro tartalova je muka,
vsak spomin boleč,
vsako vprašanje nedomljivo,
odgovor vsak moreč.

Zdaj poslednjo jem večerjo,
slišim poslednji spev noči,
poslednja zarja pesmi,
poljublja mi oči.

Udarila je moja ladja,
v gorja sipine
in zdaj počasi v morje tone,
morje bolečine.

resničarka