Bela mati, še ostajaš
z lovko prisesana
na okrilje težkih vdihov,
mrzla in postana.
Težke sloje zmrzle mase
sreža v kri nalagaš;
mirna si in v niz premikov
ledne kocke zlagaš.
Tvoje sivo morje vznika
v grlu v mrzle kupe,
belost krpic pa premika
v drobu nove upe.
Ne odideš še, visela
boš še vek nad mano.
Pod premisleki lebdela
boš še dolgo, zbrano.
Bela mati, mrzla teta,
mokro dušo zmrzni,
hladen mir v oko napihaj,
stri trepet predrzni.
Lidija Brezavšček - kočijaž