Korenine je mati posejala v december,
svojo popkovino ovila okoli mladih dlani,
držala se je neba in njegovega roba streznitve,
a je zopet rodila zblaznelo hčer.
V zibelki jo je odklopila z umetnih dihalk,
rože so namesto nje tkale mehurčke plavajočega smisla.
Njeno čelo so bile gore in doline,
padci z obliži jezika,
ki je klel in tepel,
a od vsega tega bolj zvito in pretkano skelel.
In samo je dekle hodilo,
spet posejalo v zgodnji pomladi enega.
In mati nad njo z nožem,
mati nad njo s kuhalnico,
mati nad njo z ločitvijo,
mad nad njo z usmrtitvijo!
Padla je zibelka,
popkovina je ovenela,
okoli mladih dlani
težka kri je vzcvetela.
Korenine je mati posejala v december,
zgnila je ta povezava do pomladi
in umrla s prvo vročico poletja.

Nemo