Gospodična se odloči,
da danes na sprehod skoči.
Pa malo po parku, pa na eno kafe.
Pa prebira tam ob oknu,
neke stare časopise,
zazre se na cesto,
opazuje obrise.
V trenutku se zdrami,
ko vidi gospoda,
ki v kotu sedi,
nekaj razlaga, lepo se smeji.
Nerodno je zardela,
ko je pokimal z glavo,
in poslal po natakarju,
a bi morda še eno kavo.
Ni zgubljaj časa,
in ji hitro prisedel,
bil je bogat in omikan,
in tudi o ženskah je marsikaj vedel.
Se mična gospodična hitro odloči,
da z takim gospodom na sprehod skoči.
Pa sta govorila, o rožah, o filmih,
drevesih in hrani,
pa o zabavah, o ljubezni, o sovraštvu in spravi.
Ko se je odločila posloviti,
jo tesno je stisnil k sebi,
ni ji kar pustil oditi.
Poljubil je belo in premraženo lice,
šepetal v uho da se je topila,
z dreves preplašila sta čisto vse ptice.
V njegovih očeh ni več videla gospoda,
bil je zverina, besen kakor lev,
zaželel si je tega ulova.
Sama ni dosti kaj premišljevala,
odpela je bluzo in se predala.
V plamenih se zvijalo je belo telo,
ko ji grabil je bedra,
in grizel meso.
Si pokrivala je usta da nebi kričala,
z nohti na hrbtu podpis mu zadala.
Si popravila je krinolino, šminko in lase,
se ozirala okoli, če je ni videl nihče.
Se gospodični mični je mudilo domov,
se vračal je s službe bodoči njen mož.
Nikoli ni več srečala gospoda v črnem,
a je še rada kdaj na sprehod skočila,
na klopi v parku se njega spomnila.

roja