05. 01. 2010 druga
Dragi moji!
Ha! Imam eno zelo prijetno novico! Naša Ana Porenta je nominirana
za Naj sončno osebo leta 2009. http://www.soncnaosebnost.si/
Naj sneži, nam pa kar sije sonček! Pa glasujte v potrditev
http://www.soncnaosebnost.si/ , da Ana sije, tudi če je vremenska
napoved drugačna...
Lp,
Zalka
No ja ... že že ... samo bodimo realni, če še druge nominirance
primerjamo, ki res direktno in praktično delujejo v svoji nesebični
humanosti in se dejansko žrtvujejo v dobro vsega človeštva?
Sam dajem prednost slovenski nevladni organizaciji Focus društvo,
Umanotera, in Greenpeace ... za okoljsko podnebno akcijo. Tukaj so
še borci za pravice otrok, ekološki kmetje ...
Prav ogabne so te emocialne naveze in poznanstva, ki so v SLo še
kako pocukrano lepljive povsod v nekem družabnem dogajanju. V vsem
tem vidite tekmo in svojega tekmovalca?
Da pa prav ta trenutek v Afganistanu otroci umirajo vsako sekundo
na mrazu, na cesti, ker smo jim s takim opredeljevanjem in
navijanjem podrli domove ; to pa nikogar ne zadene?
A je realnost res tako zoperni tujec in neznan pojem tudi za
poetične duše?
Lp
Don
pa še slabo vest povrh vsega,
ker nisem, ko sem po svetu lazil,
med vsemi lačnimi otroci
spoznal tega, da jim lahko tudi od doma pomagam.
Pa sem, da se vsaj malce odkupim,
poslal v Afganistan sendvič,
tistega, ki je mojemu sinu ostal od malice – tiste šolske, ki je menda zastonj,
a naju z ženo vseeno stane točno četrt njene (izpodminimalne) plače –
letos menda že par fičnikov več, pa se leto še dobro začelo ni.
No, nisem ga poslal;
sem ga pa hotel, častna beseda,
a nisem vedel, kam točno naj ga naslovim:
na Slovensko Ambasado, ki je menda v Indiji? ali na Afganistansko vlado?
Ali pa morebiti kateremu od tistih dveh Naših soldatov, ki se borita za ljube Afganistanske otroke?
Kje bo manj v nevarnosti, da ga kdo, ki ni lačen, požre?
Zato ga nisem poslal,
pa tudi ona na poštnem okencu me je gledala, kot da ji koga ubijam,
ko sem jo spraševal, koliko bi me to stalo,
medtem ko sem potežkaval tiste razdrobljene centke v dlani,
in me je ozmerjala, da hrane pač ne morem kar tako pošiljati
in da naj si, če me že mika, najdem kakšen drug hobi
kot je ta, da hodim njo jebat v glavo.
Tako se je nadvse klavrno končala moja dobrodelna namera.
Sendvič sem pojedel že po poti domov,
da ga ne bi vrgel stran (kar ga gotovo ne bi,
le kakšnemu potepuškemu cucku bi ga mogoče fliknil,
če bi se še kakšen potikal okrog, a jih ni, so že vse pobili),
žena pa me je zvečer ozmerjala ko kakšnega psa,
češ da vsega, kar vidim, mi pa le ni treba požreti,
in da bo moral sin spet brez malice v šolo.
In spet sem dobil (spet doma, a brez portala) navdih
in še slabo vest povrh vsega,
ker nisem, ko sem na pošto lazil,
med vsemi lačnimi otroci
spoznal tega, da jim lahko tudi doma pomagam.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 05. 01. 2010 ob 23:42
- Prebrano 1227 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1025
- Število ocen: 30
