ujet v žarek neprespan
prebujaš se v beli dan
med klasjem te za srp poprosim
tvoj ugriz na svoji koži nosim

odpirajo se okna visoka
spočenjajo razigranega otroka
izmikam svojo dlan igrivo
in čakam, da zaigraš potrpežljivo

in je breskev razvneta
naju nevihta spreleta
z mesom in krvjo sekava gozd
pustiva v kanti sivino, krepost

prepojena z željo na cesti vzdiha
najina reka teče, je tiha
prek skal zapoje drveča
sočni medenici hrani, poveča

še malo se skloni, tvoj glas stoče
z rokami na bokih mrmrajoče
se čebelica v med zaganja
v najinih ušesih noro pozvanja

ribič vrvi na barki razveže
opazuje poželjivo, zategne mreže
ah, kaj bi sedaj sidrišče
kasneje Neptun varen pristan poišče

naslikam, da me ob svoje telo prižameš
med snežinkami prek prsi objameš
da boža me tvoj opojen glas
in skupaj prek gričev odženeva mraz

sheeba