Čas je, da grem, počasi,
tiho in brez grenkih besed.

Vsi spomini, ki so bili v meni
in ki so mi kaj pomenili, so zbledeli.
Ne cvetoča Lueneburška krajina,
niti prekrasna Lenningerska dolina,
nič me ne prebudi iz te nočne more!

Čas je, da grem, tiho,
počasi in brez grenkih besed.

Vse, kar je bilo in kar naj bi še prišlo,
sem želel nekje v sebi za kazen pozabiti,
res sem hotel, a verjemite, ne morem.
Ne samo eno leto, več kot šestintrideset jih je,
ki jih kot poštno znamko iščem v srcu …

Čas je, da grem, počasi,
tiho in brez grenkih besed.

Je vse to res bilo moje življenje?
Stojim sam na vrhuncu lastnega konca?
Sem v srcu srečen ali zagrenjen,
da ni bilo drugače, da ni bilo tako, kot sem si želel?
Jemljem slovo pomirjen in zadovoljen?

Čas je, da grem, počasi,
tiho in brez grenkih besed.

Kdo mi bo, kdo mi sploh lahko oprosti
vse slabe misli, ki jih iščem v sebi?
Je kdo, ki mi bo v obraz vrgel resnico
ne da bi se bal, da me bo s tem užalil?

Čas je, da grem, počasi,
tiho in brez grenkih besed.

Lidija Brezavšček - kočijaž