Pred steklenimi vrati si pomerjala visoke pete
in poteze s šminko.
Ogledala si sovražila, ker so bile slike v njih preostre.
Komaj si skrivala bradavice v dvignjenih nedrjih.

Navduševali so te lepi fantje,
zato si gledala mimo njih.
To je vedno vžgalo.
V grlu so se jim nabirali otiščanci.
Ped za pedjo so se ti približevali.
Pustila si jih čakati v nedogled.
Ječali so od tesnobe z mežiki v tvojo smer.

Skrbno si zlagala ličila v šolsko torbo
in si med odmori na veceju spreminjala obraz.
Preden si se vračala, si se razbarvala.

Nekoč se je pri vstopu na avtobus
pred teboj spotaknil kuštrav sanjač.
Ne bi ga opazila, da nisi padla nanj.

Sedla sta na edini prosti mesti.
Motrila si ga s kotičkom nenaličenega pogleda.
Vztrajno je gledal skozi okno.
Od presenečenja, menda, si se zaljubila.
Naslednjič sta si rekla „dober dan“,
da te je zmrazilo in nisi našla nobene druge besede.

Skozi okno, kamor sta bila neprestano obrnjena, so se v vajinih očeh menjavali odsevi bežečih
dreves, poplavljenih polj, glinenih skulptur, lesenega sita, kucljev spluženega snega, obvozov in znakov za delo na cesti, brlečih smrečic in plezajočih božičkov na balkone hiš, za katerimi je ob večerih drhtela domačnost premikajočih teles.

Spomladi sta ob reki igrala badminton in krmila labode.
Poleti te je poljubil za starim kozolcem.
Njegov jezik je obvisel na tvojem nebu
kot zajetna alga na steni akvarija.
Tvoja usta so izgubila robove in se razmazala v obup.
Tvoji boki pa so dreveneli od njegovih rok in
srh te je spreletaval, kadar ti je pihnil v uho.
Na zimo se nisi poročila, čeprav te je mikalo.
Bala si se tistega poljuba.

Jagodni vonj veje z odra,
kadar dahneš v mikrofon.
Vsakič se čudim, da tvoja natančno občrtana usta
ne pustijo nikakršnega odtisa na kozarcu,
ko nazdraviva ob premieri.

Ana Porenta