Čudne note priletijo
pod vejevje presušeno,
misli zrezane drvijo
stran v odsotnost podarjeno.
Tam je vse ponarejeno-
ostre more se rodijo.

V deko vlažnih rim zavita,
polna dvomov zarejenih,
brez obraza, a odkrita,
mehka v jedrih podrejenih,
slana v barjih zakislénih,
noč iz pesmi je izvita.

In drvi na mnoge konce,
svetu hrbet grbast kaže,
mrhovino meče v lonce,
sebe kolje, vsem nam laže.
Mrka, težka, s krvjo maže,
z želom rjavim zbada sonce.

Deklica po blatu vlači
note sluzasto pretkane,
pod hlodovje jih natlači.
Svoje zloge davno stkane,
iz nekdanjih zgodb pobrane,
pa z rdečilom si označi.

Melodija danes poka,
vanjo stvarnost brazde reže.
Rima mre in ritem stoka
in nikjer ni téme sveže,
kamor s čuti bit poseže ...
Vsepovsod je vlečka joka.

Lidija Brezavšček - kočijaž