Usoda te je zaznamovala
z udarcem podkovanega
oslovega kopita v sredino čela.
Razvil si se v prikrajšano bitje
z malo glavo na telesu kolosa.

V vojsko si prišel prostovoljno,
ker makedonska dekleta
ne marajo fantov, ki niso
nikoli oblekli uniforme.

Bil sem tvoja pamet in ti moje mišice.
Med drugim sem ti bral pisma
tvoje sestre iz Amerike in ji
odpisoval v tvojem imenu.

Imel si neverjetno sestro,
študentko prava na univerzi Stanford
in Playbojevo dekle leta.
Bila je hrepenenje mornarjev
na plovbi med dvema lukama.
Vojakova tolažnica na drugi strani
koledarja za odštevanje dnevov.
Razgaljena diva na posterjih tovornjakarjev.

Prišel je dan njenega obiska.
V njeno čast se je postrojila 32. brigada
drugega vojaškega območja.
Pripeljala se je v belem mercedesu,
pozdravila brata, meni pa namenila
objem in zelo konkreten poljub.
Na uho mi je zašepetala;
»hvala ti, ker obravnavaš Goceta kot človeško bitje«

… 3578 vojakov je zelenelo od zavisti.

Povabila me je v mestni hotel.
Preživela sva prijetno noč.
V prozorni čipkasti kombineži
mi je recitirala lastno
in ljubezensko poezijo
makedonskih pesnikov.

Naslednji dan, ob vrnitvi v vojašnico,
me je na steni »trpezarije« pozdravil velik grafit;

» NE ZOVE SE ON UZALUD … SREČKO »

Srečko Plahutnik