Rešena si
Dolgočasje mesta
Je postalo že preveč nadležno
Z ironijo povešenih kavarniških pogledov
In z norim poskakovanjem brezglavih ulic
Me je začelo plašiti
Morala sem zbežati
Kot nesrečna ptica v gubah razočaranega čela
Ki je izgubila magnetni čut za smer proti jugu zatona civilizacije
Sem se izvila iz dušečih tokov licemerja mimoidočih
In se v zadnjem hipu znašla sama v templju
Gledam v mozaično poslikavo
Preresen obraz na njej mi je poznan
Okrog njega je sij odrešenja
Ki se uteleša preko roke
Ponuja mi odprto dlan
V ušesih mi odzvanja tiho oglašanje kerubov
Moje stisnjene ustnice se razlezejo v smeh
Vame privre občutek radosti
Prižge se ples v mojih očeh
Hvaležna sem za razsvetlitev
Za nov pogled na tisočletja preziranja vredne zapuščine
Kot novorojeni kristal diamanta se predrami brezpogojna ljubezen
Ki odpira kamnito srce in pomete moje razsuto telo
V globoko peščeno nirvano
Spokojne zdravilne
Tišine
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Elina
- 27. 12. 2009 ob 12:17
- Prebrano 873 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 305
- Število ocen: 11
