Stal si takrat v Damasku
Med zidovi rumenih skal
In kamen ti je rinil v čelo
Zlival si ogenj iz kože
Pa se je sproti precejal nazaj
V tvoje suho, usnjato telo
Stal si in meril z očmi in zobmi
Tiste visoke zidove oker polti
Korakal pod most, v zajede
Kjer te je izpod volhkih prividov
Pozdravljalo dvoje varanjih oči
Kamen brez sonca je srež
Zato si stopal v rumenilo in nazaj
Z ene grmade na drugo
In vmes nekje izgubil svojo senco
Damask je še tam in ima nebo
Tako kot takrat prebodeno
Od tvojih tenkih kosti
Aleksandra Kocmut - Kerstin