Ko zadnji se dan vznak čez leto obrne,
ga nova bo doba v kapuco ujela;
takrat ne boš stare rezerve imela,
ki skoraj zadošča, da pesem se vrne.
Ostajaš na mrzlih okopih ednine,
na kup nosiš krpe in zvezke in more,
zažiraš se v lastne razjedanke nore.
Nobena zaznava ne zlepi trhline.

Ker čas je primeren, pa nekaj obstaja,
kar v mehko podlago nasnuje opoja
in tvoj zadnji verz se še kar ne podaja.
Poklekaš na tukajšnji strani obstoja,
ker veš - tista, druga, je tvoja predaja,
Ne tja! Besno pljuneš v izbiro razkroja.

Ne greš. Zveži blodnje, še vedno si tista,
ki piše in poje, kriči. Ne izginja.
In spomni se, zanj si še vedno boginja.
Še pesem obstaja, čeprav ni več ista.

Lidija Brezavšček - kočijaž