Povsod je tema, le v kotu sem jaz
Sedim na tleh in razmišljam, kdo sploh sem ?
Je to moj pravi obraz ?
Občutek imam, da sem sebe izgubil že v mladosti
Ko oddaljil sem se od vse te najstniške norosti
Nobeden zares ni videl, kaj z mano dogajalo se je
Tisti ki me je videl, je rekel: »samo v računalnik zre«
A nikoli se ni vprašal zakaj tako je
Zakaj na tleh leži popisan list papirja in slika brez okvirja
Zakaj na tleh je tisto življenje, tisti roman, ki vsak si ga piše sam
Ko sem tebe spoznal je življenje dobilo smisel
Spoznal sem tisto, kar je bila na začetku le drobna misel
Tega zdaj več ni, ni sledi, ni sonca in ne luči
Ni več vode, ne kopna in ne tvojih oči
ko se zbudi, ne povejte ji, da me več ni

Borut