Pustite me umreti, pustite z nasmehom me črnega vrana, na posušeni veji ujeti
Ujeti tisto kar vsi se tako bojite, ne razumem,
kako sploh s takimi mislimi zaspite
Tako rad znal reči bi prave besede, objeti tišino in tebe v meni
Veselo pesem naj napišem ?
Ah ne, ne gre. Raje vino spijem,
da občutek tako želene in z moje strani odvrnjene topline po krvi mi požene
Sploh ne vem kako se počutim,
kako definiral bi ta strah, ki ga občutim
Zakaj sploh je ta strah ? Ali sploh je to strah ?
Pojavlja neskončno število se vprašanj
Pa tudi če rešujem sudoku vsakdan.
Utrujen od razmišljanja, utrujen od pretekle sreče, piham pa piham,
a »en faker« vedno znova vžiga te preklete sveče.
Vse rime so zastonj, le poiskati jih moraš.
A tudi če jih napišeš, tako ali tako obubožaš
Ne rabiš brat še enkrat, če ne razumeš.
Pusti moje besede pri miru, če svoje lahko kuješ
Razlagaj to si kot en hecen prepir.
Med mojimi mislimi in svetom pa boš mel mir
Le kdo ve kaj prineslo bo jutro, mogoče ga ne bo.
Jaz rad bi znova le sanjal, kako bilo je s tabo, ko sonce je sijalo,
kljub temu da je bilo še temno.

Borut