Solza mi teče po licu,
gre naprej,
se rahlo dotakne ustnic
in drsi čez brado.
Tam se ustavi,
vendar ne za dolgo.
Potuje naprej,
čez vrat na ramo,
od tam pa pade na tla.
Solza se razbije kot
ogledalo na tisoč koščkov.
Šele sedaj se zavem,
kje sem.
Jočem ob tvojem grobu,
z belo vrtnico v rokah.
Druga solza pade na vrtnico.
Kako lepo se blešči!
Blešči se kot tvoje oči...
kot so se.
Spomin,
le spomin,
na tvoje oči,
ne tebe,
je ostal.
Vse ostalo se je izgubilo.
V neskončnost,
v beli tvoj grob,
v moje solze,
ki mi tečejo le zate.
Ljubila sva se,
a usoda je pretrgala to vez.
Sliši se samo še krik.
NEEEEEE.....
odmeva v moreči tišini,
a zdi se daleč,
oddaljen.
Je res moj?
Neisprosne roke me
odpeljejo stran od groba,
od tebe,
a jaz hočem biti tu.
Pri tebi.
Upiram se, a zaman.
Odpeljejo me proč.
Nikoli več te moje
oči ne bodo videle,
nikoli več te moje ustnice
ne bodo poljubljale,
nikoli več ti moji prsti
ne bodo šli skozi lase,
vendar vedi,
moje te srce
bo vedno ljubilo.

lejla