Prestari soneti se v mavec trdijo,
je njihova skorja zatekla, brezdušna.
Ko hočejo v svet, jih zavest hudomušna
ustavi že v sebi. Naj kar tam vedrijo.

Gol, zunanji prostor je zračna širjava,
kjer prostor za stihe je bedno določen
in rimar sonetov, le trmast, odločen,
naóljil bo usta presuha, molčava.

Ker drugi zdaj prsti po strunah drobnijo,
drugačnih se not je posluži zbor Raznih.
In novi akordi se v avlah vrstijo.

Soneti ostajajo v zvezkih polpraznih,
in čakajo, da bo enkrat melodijo
prinesel nazaj čas. Brez jekov polblaznih.

+

A najbrž zaman pesnik čaka usodo!
Morda pa je bolje, da v veter napiše,
kar je sonet nosil, in v prst naj nariše.
Če misel jo hoče, naj da ji svobodo!

Lidija Brezavšček - kočijaž