Zdaj je noč
in zrak je vroč.
Jaz bedim
in sam sedim,
zunaj na terasi.
Oh, kje so časi,
ko sem spal,
ker se nisem bal.

Zdaj se bojim,
ker v snu lebdim
med črnimi oblaki.
Tam so koraki
zveri iz sanj,
na cesti iz lobanj.
Ah, le kako bi spal,
kako se ne bi bal?

Da, to je noč,
ko mi v pomoč
le eno je: Beseda.
In z njo je beda
z vse manj moči.
Ves svet molči,
a nekaj čutim;
da tu je ... slutim.

Katarina Ambrož