Tako močno klavstrofobijo imam,

da lahko zaspim le,

če imam dvignjeno roleto.

Soj uličnih luči,

lunino sevanje

in morebitni voajer

so edini davek,

ki ga z veseljem plačam.

​Na magnetni resonanci

glave v nevrološki kliniki

sem namesto dvajset minut

zdržal toliko sekund.

Šlo je za staro

mučilno napravo,

ne eno tistih,

ki jih uporablja Dr. House,

v kateri je prostor

celo za misijonarčka.

Pregleda nisem opravil.

Sem pa kasneje

prejel antidepresive

proti tesnobi.

Tudi ti so dušili.

​

Na pogrebih

in družinskih

piknikih vsem trobim,

da me po smrti

niti pod razno ne zaprejo

v krsto

ali me mumificirajo.

Zagrozim, da bom

sicer živel večno.

Takrat družina pokima.

Že vidim,

da se bom reinkarniral

kot krt.

​

Vse skupaj je

včasih bizarno.

Na zaprt tobogan

me ne spraviš,

pa če bi me na koncu

namesto bazena

čakala gola Monica Bellucci

s fetišem na klavstrofobične

moške.

Recimo kravat

ne morem nositi

zaradi občutka

stiskanja za vrat.

Kot da nimam tega

dovolj že v službi,

ko se vozim gor

in dol z dvigali.

No, moja uniforma

ne bi mogla 

biti preprostejša.

Res sem pametno

izbral.

​

Še v tunelu

imam občutek,

da se z vsakim

metrom tanjša in se

bo na koncu treba

izmuzniti kot Jerry

pred Tomom v svojo

mišjo luknjo,

ko ga ta lovi

s ponvijo.

Pečen sem.

​

Podobno je bilo v

rimskih katakombah,

kjer bi zaradi mojega

paničnega napada

vsem tistim

mitskim preganjanim

žrtvam skoraj prišteli še

eno truplo.

Atrakcijo za posmeh,

da ni vse turobno.

In jaz bi rad bil

turistični vodič.

​

Da sanj s

podmornicami

sploh ne omenjam.

I don't want to live

in a yellow submarine.

​

Zato razumem,

da ti ni jasno,

zakaj se tolikokrat

zapiram vase.

Črni Kos