od vseh imen
se ni nobeno prijelo, razen tvojega;

kot lepilni trak čez moja usta,
ker ga nisem smel niti zašepetati.

in če bi ga,
bi moja glava končala
za zombi kosilo
zaradi tujcev, ki so ti
obljubljali Luno, a so znali
ponuditi le neonske luči.

in kaj če,
kaj če

samo za eno sekundo

drviva s hitrostjo svetlobe,
drug proti drugemu,
glasovi trdi v najinih glavah,
biologija, ki se v nama razkraja kot uspešnica na velikem platnu.

me boš, potem, prepoznala,
po tem, kar naj bi, sploh, dokazoval?

ali pa je ljubezen le še ena hipoteza,
ki

zveni kot A-mol,
a je
v resnici

nič drugega kot vesela pop pesem?

ne razumem te,
stavim,

da vsem svojim kolegom pripoveduješ, da si bila ti tista talepša.

Hors