Nekateri sošolci

so bili pri plonkanju

zelo izvirni.

​Lepili so listke na podplate.

Imeli zvitke pod gumo kulija.

Sošolke so imele celo dolge

umetne nohte,

da so v njih pisale formule.

​

Jaz sem bil prelen za

tako iznajdljivost.

Dolgi fluorescentni

nohti pa ne bi šli

skupaj z modo,

ki sem jo fural pri petnajstih.

Tako ali tako

se mi je moja ideja

zdela najbolj praktična.

Plonkce sem nastavil

na notranjo stran pasu.

Le pogledal sem dol.

Če bi bil profesorjem sumljiv,

dvomim, da bi kateri rekel,

naj odpnem pas.

Čeprav se ne bi upiral,

če bi to zahtevala 

profesorica nemščine.

​

Mešanica genialnosti

in grde pisave

mi ni prinesla izobrazbe.

Zato zdaj delam v službi,

kjer ob plači polovica

sodelavcev pravi,

da bo tudi ta mesec

treba zategniti pas.

Druga polovica pa,

jebo plati pas mater.

​

Ničesar se torej nisem

naučil iz svoje šole,

saj včasih tudi

pri poeziji

plonkam iz pasu.

​

Ampak takrat

iz očetovega.

Črni Kos