Dež kaplja iz glasbe
in ti ne vidiš,
kako se tanjšam.
Hodiš po pokrajinah miru.
Za roko držiš moj portret,
ki mi je podoben
le od spredaj.
Ostajam zadaj.
Čakam,
da se skupaj
opraskava v robidi
in spotiva na prevročem parkirišču.
Da mi kdaj odkleneš vrata
svoje kleti.
Da opazujeva,
kako kocke sladkorja
izginjajo v kavi
in potem skočiva za njimi
z roba skodelice
in se opečeva.
Skupaj.
Nočem biti beseda v tvoji zgodbi.
Nohte sem zarila v zemljo
in pognala korenine.
Morda nekoč vprašaš,
kaj se dogaja pod zemljo,
ne nad njo.

Polona C. Pegan