rojen za pionirčka
z očetovo štafetno palico
na seniku pri izhodu iz
bolnišnice Franje

sem rastel v usmerjeno izobraženega

na zadnjem sedežu zastave stoena
izgubil nedolžnost med pogrebno
slovesnostjo kakršne še ni bilo

ponosen lastnik juga 45
sem kradel debeli Berti Minas
in Alvorado

danes brez prihodnosti
strmim v zgodovino
usmerjeno uničen
domoljubno opeharjen
si strgam trdo kožo na podplatih
z udarniško medaljo
bulim v ekran ei Niš
in poslušam

who the fuck is alice

pohandy