Že nekaj dni kašljam

za popizdit.

Nisem bolan,

samo praska me nekaj po grlu

kot, da bi bile vse moje besede kosmate.

Na dnu grla pa se mi nabira močna kislina,

za katero bi serijski morilci plačali,

da bi lahko v njej razkrajali svoje žrtve.

Zastonj jo dam,

tudi če moram čez trupla,

tako nadležno je.

Vsakič, ko izpljunem kepo te sluzi,

me spomni na orgazem največjega

polža na svetu.

Da ne govorim,

da sem vmes izgubil glas.

​

Za trenutek ga je izgubila

tudi zdravnica,

ko sem ji situacijo opisal tako,

da se počutim, kot bi jedel vampe

in se mi je najdaljši zataknil

zdaj pa se na njem davim nonstop.

In mogoče je evoluiral ob vsej vlažnosti

in drugi hrani,

ter razvil dolge kremplje.

​

Da je še na zvezi sem ugotovil,

ko me je pol minute kasneje vprašala,

če sem vdihnil kaj močnega prahu

in je posledično možno,

da imam razdraženo grlo.

​

Z moko ne znam peči,

knjižne police sem nazadnje pobrisal ...

nima veze kdaj,

snifam ne.

Več.

Kajenje pa ne šteje.

Po napotkih zdravnice

je moja punca,

ki je farmacevtka,

domov prinesla pol lekarne.

Čeprav vem, da ne mara

nositi službe domov.

Evo, to je ljubezen.

Je pa čudno,

da so vsa ta zdravila

v prahu.

Fak, kaj če sta

z zdravnico ljubimki in

se me želita znebiti.

No ja, tudi to

bi bila ljubezen.

Ampak saj za kačji ugriz

je isti proces.

​

Med novim napadom 

lastnega telesa,

očitno vampu poganjajo

prvi zobje,

pa sem se spomnil,

da sem bil prejšnji teden

dvakrat na vročem 

suhem pesku.

Na tenisu.

In enkrat na raztrosu.

Črni Kos