Obstaja mit,

da sanjamo le 

nekaj sekund,

ki ga lahko zavržem 

brez ChatGPTja.

Pred kratkim sem 

namreč sanjal,

da sem debitiral na

odrskih deskah.

Ne mislim na kakšne

uresničitve otroških sanj.

Čeprav sem tudi ta mit

uspešno ovrgel.

Torej res sem bil igralec.

Na fascinantni oderski postavitvi.

Del odra je bil na vodi,

gledalci pa so sedeli

v napihljivih blazinah.

Drugi akt predstave pa se

je preselil v zastekljen oder pod vodo.

Občinstvo je nadaljevanje spremljalo

na velikih ekranih.

Da sem bil spodaj je bilo logično.

Saj sem igral hudiča.

Bil sem vitek,

z brado izpod rok brivca,

ter oblečen v elegantno črno blago,

ki se je povsem prilegalo.

Brez rogov in rdečega trozoba.

Raztural sem.

Brez tesnobe,

tikov, 

požiranja besed.

Kar sem improviziral 

je bilo boljše od originalnega teksta.

In ja, bil sem jebeno seksi.

Že sem videl naslovnico:

Sanjski debi bodoče zvezde

slovenskega gledališča.

Po koncu večurne predstave, 

sem se z iztegnjenimi rokami 

dvignil z odrom vred,

da bi nič kaj skromno zaužil

petnajstminutni aplavz.

Ampak namesto delirija je večino

blazin samotno lebedlo na vodi,

v objem pa so 

brez rož previdno 

stopili prijatelji

in me tolažili,

da je pač prvič in da niti ni bilo

tako slabo kot že pišejo kritiki.

Mama je vzdihnila,

no, tudi to ni zate.

Direktor gledališča je zažvižgal

in mi nervozno nakazal,

naj pridem k njemu.

Najbrž po novico,

da je bil moj prvi nastop

tudi zadnji.

Na poti do še večje sramote

sem se prebudil.

Zamerljivost in užaljenost

je zamenjala peklenska nelagodnost,

ki mi je prizanesla med igro.

Zaradi drugega mita.

Da sanjamo samo tiste,

ki smo jih že videli.

Črni Kos