za pesem

potiho mu namigneš
da je zadnja

z nasmeškom ga pobožaš po skuštranih laseh
in se mu zazreš v oči
tako lepe od ljubezni
podariš mu poljub
mehkejši od svile
telo volnejše od oblakov
s katerim se poigra kot veter pomladi

nato
greš

zaloputneš vrata
stečeš po stopnicah
in se ustaviš šele
na klopi v parku
zazvoni ti telefon
pa ga ugasneš

sedeš in čakaš

da priteče za tabo
reka val orkan

pa ga ni

čakaš
dokler ne ugasne nebo nad tabo
pekel pod tabo
potem greš
in se ne vrneš

čeprav te trga
po koščkih
ponos

li