Zgodba živi brez rezila.
Noč sovražnika ne potrebuje,
da bi se rodila zora.
Čudenje raste ob poti, ki smo jo utrli.

V dlaneh nosimo semena časa.
Iz tišine vznikajo imena,
ki jih veter ni pozabil.
Zgodba živi brez rezila.

Nad nami se zvezde pogovarjajo
v jeziku, starejšem od človeka.
Vsaka prižiga neviden most,
po katerem stopa upanje.
Čudenje raste ob poti, ki smo jo utrli.

Nismo prišli premagat sveta.
Prišli smo poslušat,
kako kamen ohrani toploto sonca,
kako voda prepozna obraz neba.
Zgodba živi brez rezila.

Ko se dotaknemo drug drugega z dobro besedo,
se razširi pokrajina.
Drevesa postanejo višja,
ptice lažje nosijo jutro.
Čudenje raste ob poti, ki smo jo utrli.

In ko bo večer zaprl zadnja vrata dneva,
ne bomo šteli ran,
ampak prižgane luči v očeh.
Kajti svet se ne ohranja z ostrino,
temveč z dlanmi, ki znajo nositi svetlobo.

Ta zgodba živi brez rezila.
Čudenje raste ob poti, ki smo jo utrli.

Tomaž Jevšenak