Pesem se danes 

ne zmeni zame.

Vem, da je nekje v sobi.

Slišim jo,

kako na vsake toliko zazeha.

In si s krempljev oblizuje

maščobo starega mesa 

izpred nekaj dni.

Na tla mečem besede

iz votlih kosti 

in postanih prsi,

ampak je ne ganejo.

Lovec v njenih celicah

ne zoba drobtin.

Poznam jo.

Čaka na nekaj krvavega.

Leno se je zavlekla

med udobne strani

kakšne neprebrane knjige.

Ali pa se zaspano vrti

na vinilki Leonarda Cohena.

Morda se stiska ob hladni steni

in šteje sosedine solze.

In čaka.

In čaka.

Da pogledam

na koledar.

Skočila mi bo v naročje.

In sita zapredla.

Črni Kos