Vsak večer
mi nekdo prižge srce.

Od takrat naprej stojim
na istem koščku pločnika
in nikogar ne vprašam,
zakaj se vrača tako pozno.

Moja svetloba
ni nikoli izbirala obrazov.

Padala je enako
na zaljubljene dlani,
na razbito steklo,
na dež, ki je pozabil nehati,
in na človeka, ki je predolgo sedel na klopi,
kot bi čakal nekoga,
ki se je medtem naučil živeti brez njega.

Slišala sem korake.

Nekateri so zveneli lahkotno,
kot da svet ne tehta nič.

Drugi so bili težki,
polni besed,
ki jih ljudje
raje nosijo v podplatih
kot v ustih.

Videla sem otroka,
ki je pod menoj
lovil svoj prvi sneg.

Mnogo let pozneje
je pod isto svetlobo
prižigal cigareto
in gledal v tla,
kot da bi tam
nekje moral biti odgovor.

Spominjam se dekleta,
ki se je smejalo
tako iskreno,
da je za hip
še moja svetloba
postala lažja.

Spominjam se stare žene,
ki je vsako noč
hodila počasneje.

Nekega večera
ni več prišla.

Najbolj od vsega
pa si zapomnim tišino.

Tisto,
ki ostane
za rešilcem.

Za sprtim parom.

Za poljubom.

Za stavkom,
ki ga nihče
ni zmogel izreči.

Ljudje mislijo,
da osvetljujem cesto.

Pa ni res.

Osvetljujem trenutke,
ki bi sicer
ostali brez priče.

Ne morem nikogar rešiti.

Ne znam ustaviti časa.

Ne znam zadržati ljudi,
ki odhajajo.

Lahko pa ostanem.

In včasih je to
več,
kot se zdi.

Naučila sem se,
da največje stvari
redko pridejo glasno.

Prihajajo
kot roka,
ki poišče drugo roko.

Kot korak,
ki se po dolgem času
vrne domov.

Kot človek,
ki sredi noči
dvigne pogled
in za trenutek
ni več sam.

Morda je to ves smisel svetlobe,

da vsak večer znova
mirno stoji nasproti teme in vztraja.

Dinzli