Bosa
zanetila sva plamen
in ga potisnila čez rob
v praznino
bosa se pogrezam
v tisto kar je ostalo
koža skeli
in sprejema težo napak
s podplati pritiskam ob tla
in ugašam zadnje iskre
ki poskušajo še dihati
usedem se sredi pogorišča
in preštevam opekline
na ustnicah se mi lepi
tišina pepela
samo obupanec
bi v tem pekočem občutku
verjel še v romantiko
Le obupan sem sposoben romantiki
odpreti vrata svojih zadržkov.
In to je res, stvar ni
"bosa."
ja, branka, te razumem. izkaže se, da si to najbolj želimo. razumevanja.
tako smo pa obsojeni na rutino, vloge, ki bi jim naj ustregli, zavist, vsiljivce, ki jim nič ni sveto, vse te podedovane vzorce in zdi se mi, da je tudi romantika eden od njih.
trdovratno ne neham verjeti v romantiko, ker od ljubezni je odvisna moja sreča. izkušen človek (pretepen z vsem mogočim), pa si romantike, njene nežnosti, še bolj želi. hecno ne?
odraščanje boli, če si tega ne priznam, lahko hitro postanem taf gaj, itn.
pozdrav.
ljubezen al smrt, se po drugi strani močno odsvetuje.
lp
Polona C. Pegan, hvala branje in komentar.
lpb
Svit, naj ti potrka na vrata.
Bodi lepo.
miko, vera v romantiko je res povezana z ljubeznijo. Vse vrste ljubezni skozi različne čipke.
Pozdrav tudi tebi in hvala.
Komentiranje je zaprto!